Z JADRNICO KONEC JESENI V GRČIJO IN NAZAJ

 Sneži. Gotovo je ob cesti že vsaj trideset centimetrov snega, na njej pa najmanj deset. Cesta praktično ni splužena. Komaj se prebijamo skozi zamete. Naenkrat stojimo. Iz jarka vlačijo nazaj na cesto tovornjak priklopnik. Stopim iz avta. Noč je. Ledena burja brije tako močno, da se komaj upiram udarcem vetra. Čez eno ure se končno premaknemo.

Ob štirih zjutraj, po več kot osmih urah vožnje, končno prispemo v Sukošan. Veter je tudi tu prav tako mrzel in leden. Luže na tleh so zamrznjene. Tudi paluba na barki je ponekod poledenela.

Zbudimo kolege, ki so noč že prespali na barki. Natovorimo vso prtljago in še pred svitom odriinemo na mejni prehod v Zadar. Postopek je kratek. Le kapetan v pristaniški kapitaniji se čudi kaj nas sredi najhujše zime žene na morje. V odgovor na to, da smo komaj konec novembra in, da še sploh ni zima pravi, da nižjih temperatur še vsaj leto dni ne bo.

MORSKA BOLEZEN

Nevihtna burja nas žene skozi Pašmanski kanal in naprej proti Žirju. Takšno vreme, si lahko le želimo, le malo mrzlo bo. Pa kaj, saj ne bo prvič! Samo, da ne zapiha jugo in, da lahko čim hitrje napredujemo proti Patraškemu zalivu, proti Grčiji. Tam bo lažje. Glede na vremensko napoved, pravzaprav glede na napovedani veter, bomo lahko izbirali smer v kateri bomo objadrali Peleponez.

Čudovitemu sončnemu dnevu, kljub temu, da se je zvečer na zahodu nabralo nekaj oblačkov sledi jasna noč.

Ob polnoči na desnem boku že vidimo Vis. Mraz ni več takšen kot je bil. Morje na takšni oddaljenosti od kopnega segreje tudi ledeno mrzlo burjo. Toda tudi moč ji peša, burji namreč. Kmalu veter začne spreminjati tudi smer. Piha vedno bolj od vzhoda.

Red na barki je skoraj vojaški. Tri ure dežurstva, tri ure počitka, tri ure dežurstva, šest ur počitka... Ravnokar sem končal dežurstvo. Preoblačim se. Medtem valovi prematavajo barko in mene v njej. Sedaj še stojim na tleh, naslednji trenutek že stojim z eno nogo na omari. Sezuti škornji drsijo po tleh z enaga na drugi konec kabine in nazaj. V želodcu začutim slabost. Pa ja ni morska bolezen! Črt, ki je prvič z nami jo je staknil že včeraj. Z napol prebavljenim kosilom je nahranil še ribe, se naspal in danes je na srečo dober. Prvi krst je prestal. V postelji v trenutku zaspim in mine me tudi slabost.

Popoldne sem za krmilom. Naoblačilo se je. Občasno dežuje. Veter je še spremenil smer. Piha že pravi jugo in to vedno močneje. Valovi so prave gore. Trinajst metrov dolga barka se vzpenja proti vrhu vala kot po strmem pobočju hriba navzgor. Pod vrhom, nad črnim pobočjem vala, se skozi njegov hrbet pokaže svetloba. Morje na vrhu vala se obarva zeleno modro, nato se val zlomi. Bela pena se požene proti premcu in bokom. Pljusek morja zalije palubo. Voda pri vseh špranjah teče v kabino. Barka pa se še kar zaganja proti vrhu vala dokler do polovice svoje dolžine ne švigne iz morja v zrak. Nato pada v dolino. In zgodba se ponovi, in še enkrat, in še enkrat, in še enkrat.... Morska bolezen pa trga prazen želodec.

Spravim se v posteljo. Premišljujem o vetru, o morju, o našem cilju in o morski bolezni. Veter piha ravno od tam kamor smo namenjeni. Vedno močneje. Glavno jadro smo že davno v celoti spustili. Dvignjene imao samo še nekaj malega prečke. Barka je skoraj več v zraku, kot v morju. Noč prihaja. Če bo veter še jačal se bomo morali obrniti. Toda kam? Ne morem več premišljevat. Želodec se mi krči, celo telo se mi trese. Še dobro, da nisem ničesar pojedel, tako vsaj ne bruham. Danes ni nihče ničesar pojedal. V takšnem vremenu pač moraš potrpeti lačen.

Zbudijo me. Noč je. Pero, ki je za krmilom predlaga, da obrnemo z vetrom. Strinjam se. Določiti moram samo še novi kurz. Spet me popade slabost v trenutku, ko se vsedem za navigacijsko mizico. Na hitro določim kurz mimo rta Gargano ob italijanski obali proti severozahodu in se spravim nazaj v posteljo. Toda odločitev mi ni všeč. Kako dolgo bomo na tem kurzu? Nazadnje bomo prijadrali še do Ancone, ali celo do Trsta. Razmišljam tudi o pristanku na Tremitih. Tudi to je slaba varianta. Z zadnjimi močmi zlezem še enkrat za navigacijsko mizico in se odločim za smer proti Molfetti. Veter sicer ne bo čisto v krmo ampak bomo že odjadrali. Tam lahko počakamo, da jugo oslabi.

 Nastopim bolniško. Vso pot proti Molfetti, skoraj šesdeset milj, ki jih prejadramo v dobrih sedmih urah, se pretresem v postelji. Morska bolezen mi nikakor ne da miru. Vse huje je. Spomnim se na Hemigwayevega Harryja Morgana, pravzaprav sam sebe spominjam na črnca Wesleya, ki je skupaj z njim v času prohibicije švercal alkohol s Kube na Florido. Nekoč sta pobnigila policajem, ki so streljali za njima in ju ranili. Harry je ranjen junaško odpeljal barko v Key West, Wesley pa je ves čas samo jamral nad usodo in ležal na tleh v barki, v luži žganja, med kupom vreč z razbitimi steklenicami.

Drugi dan opoldne naspan prilezem iz kabine. Tudi morska bolezen kaže da je mimo. Ponoči sem se zvlekel na palubo tik preden smo ob dveh pristali v Molfetti. Nato sem ves preostanek noči in cel dopoldan preležal v postelji. Razmišljal sem že o tem, da naš cilj postaja nedosegljiv. Tudi večina preostalih članov posadke je tega mnenja. Mnogi si v tem depresivnem vremenu že skoraj želijo domov. Nihče noče odplut, čeprav je veter spremenil smer in piha iz severozahoda, kar je za napredovanje odlično, toda tako, kot je vso noč, še vedno dežuje. V luki je vseeno prijetneje, kot v slabem vremenu na morju. V gostilnah v pristanišču je suho in toplo, pa še miza se ne ziba.

Kljub vsemu na barki zatesnimo vse špranje skozi katere nam je pretekli dan tekla voda v kabino in popoldne odrinemo dalje.

LEZBIJKA IN AERODINAMIKA

Kmalu po odhodu se zmrači. Dvignjene imamo samo pol prečke, vendar proti Grčiji napredujemo z neverjetno hitrostjo. Brzinomer neprenehoma kaže hitrosti med osmimi in desetimi vozli. Na obali za nami ostajajo luči italijanskih mest: Bari, Brindisi, Lecce. Zjutraj je za nami že tudi Otranto in kmalu zajadramo v Jonsko morje.

Samo običajen dan

Veter slabi in med oblaki se kaže sonce. Dvignemo špinaker, obenem pa na vse mogoče vrvi napnemo mokra oblačila, rjuhe in spalne vreče. Tudi zrak se je močno segrel, najmanj na dvajset stopinj. To je pravi trenutek za prvi higijenski minimum, kot posadka imenuje malo temelitejše umivanje v morju.

Šele umivanje mi je sedaj, ko sem prebolel morsko bolezen, vrnilo tisto pravo življensko energijo. Z novimi močmi pa navdaja to, da nekje na levi v daljavi že vidim Krf, Othonoi pa je že za nami. V štirindvajsetih urah smo prejadrali celih stošesdeset milj, skupaj pa že več, kot v treh dnevih načrtovanih tristo milj.

Dan nam popestri še naš ribič Leon. Na barko zvleče tuno, ki bo dvakrat za kosilo nastila vseh sedem mornarčkov.

Ob svitu pridemo pred dolg južni rt otoka Levkasa imenovan Dhoukaton. Znan je po skali oziroma manjšem rtiču Pidhimatis Sappous. Trikotna skalnata stena se dviga skoraj navpično iz morja in je visoka dvestoosemintrideset metrov. Ob njej se odpira prekrasen zalivček s peščenim dnom in ozko peščeno plažico pod strmimi skalami. Pesek je skoraj bel, tako kot večina skal na tem rtu. Barva morja nad peščenim dnom pa daje občutek, kot da morje žari, kot bi se v morju prižgala ogromna luč, kot... Ne tega ne morem povedat, to se da samo videti.

Rtič je dobil ime po starogrški pesnici Sapfo. Ženska, sicer doma z otoka Lesbosa, se je na Levkasu zaljubila v mornarja Phaona, v moškega. Nesrečna ljubezen jo je privedla do tega, da se je s skal tega rta pognala proti morju in se ubila.

S tem nesrečnim skokom, pa je uboga pesnica spodbudila grozljivo kombinacijo kaznovanja prestopnikov, verskega obreda in prvih poizkusov s področja aerodinamike, ko so s prav tega rta v globine metali ljudi. Takrat so verjeli, da je prav tudi najhujšm zločincem dati možnost preživetja, in so jim, preden so jih pognali v globino, na roke in noge privezali ptiče, da bi lahko leteli.

Po mirnem morju s pomočjo motorja odrinemo naprej, skozi ozek preliv med Kefalonijo in slavni otokom Itako. Oba otoka sta izredno visoka. Gore na Kefaloniji dosegajo celo tisoč petsto metrov.

Med hribovjem Itake, visoko nad morjem, kmalu zagledamo hišice mesta Stavros. To je kraj, kjer je v antiki menda stala palača najslavnejšega morjeplovca tistih časov Odiseja. Danes ni o Odisejevi palači, ne o drugih antičnih stavbah in ne o mnogo novejših benečanskih hišah, ki so jih nekoč bili jonski otoki polni ne duha ne sluha. Otoke je namreč leta 1953 prizadel močan rušilen potres. Tako so skoraj vse stavbe, ki jih danes lahko vidimo na teh otokih zgrajene v obdobju po potresu. Vasi in mesteca so tako ostala brez tistega čara, ki ga imajo stari obmorski kraji in turistom razen morja in sonca, praktično ne ponujajo ničesar vrednega.

PRIHOD V EVROPO

Pristanemo v mestecu Sami na Kefaloniji. Tu imajo luško kapitanijo, policijo in carino, vendar po podatkih iz tri leta starega vodiča po pristaniščih, ki ga izdaja nemška jadralna zveza tukaj ni mogoče opraviti carinskih fornalnosti. Vseeno poizskusimo.

Na pomolu ni ne napisne table, na zastave, ki bi kazala, da smo na mejnem prehodu, v Grčiji, v Evropski skupnosti. Le na bližnji stavbi visi grška zastava. V pritličju je carina, v nadstropju pa kapitanija. Na vratih carine je listek napisan v grščini z neko telefonsko številko. Vrata so zaklenjena. Pogled skozi okno razkriva zapuščeno in zaprašeno notranjost. Nametani stoli, pisalna miza, omare, knjige...

S Perotom poskusiva še v kapitaniji. Uradnik nama pojasni, da carinika ni in, da se vrne čez teden dni. Toda rešitev vseeno najde. Pripravljen je poklicat na carino v Argostolion, glavno mesto otoka, od koder bi morda poslali kakšnega carinika, ki bi v dveh do treh urah prispel v Sami. Tej možnosti se raje odpovemo in se odločimo, da bomo formalnosti opravili v Iteji, naslednji luki na naši poti.

Kljub temu, da smo zaenkrat v Grčiji še ilegalno si ogledamo mestece. Gogi kupi nekšen lokalni časopis za katerega mislim, da ni niti tiskan ampak je kar fotokopiran. Med vsemi grškimi črkami razvozlamo edino reklame za ”hot lines” in ”streaptease”.

Zvečer prijadramo pred Patraški zaliv, ki se v nadaljevanju proti vzhodu skozi ozek preliv razširi v Korinstki zaliv. Pravzaprav gre za en zaliv, ki ga ožina deli na notranji vzhodni del imenovan Korintski zaliv in na zunanji zahodni del imenovan Patraški zaliv.

Tik za ožino je na severni obali majhno mestece Navpaktos z menda prekrasno staro lučico, ki jo obdaja starinsko obzidje. Mestece, ki je bilo dolga leta pod vplivom Benečanov, je bolj zanano pod italijanskim imenom Lepant. Pred Lepantom je leta 1571 potekala znamenita pomorska bitka med turškim ladjevjem in ladjevjem Svete lige. Ladjevje Svete lige, ki so ga sestavljale španske, genoveške, papeške in beneške ladje med katerim so bile tudi mnoge s hrvaških otokov, predvsem s Krka in Raba, je v tej bitki potolklo turško floto in ji za vse večne čase odvzelo nadvalado v vzhodnem sredozemlju.

Tik pred svitom pristanemo v Iteji. Itea je ”Port of Entry” in pričakujemo, da z ureditvijo carinskih formalnosti ne bo nobenih težav. Toda zmotimo smo se. Zgodaj zjutraj seveda ne dela niti carina, niti policija. Dežurni v luški kapitaniji nama s Perotom le nerad odklene vrata. Z malo manj napora nekoga pokliče po telefonu, in možak, ki bi naj bil carinik, mi v odlični angleščini zagotovi, da se bo ob devetih zjutraj oglasil pri nas na barki.

Mine deveta ura, pol deseta in mine deseta... Na barko ni nikogar. Osamljeni smo sredi precej velike luke in nihče se niti zmeni ne za nas. Pride le črpalkar z bližnje bencinske črpalke, ki se ponudi, da nam pripelje nafto na pomol. Njegovo ponudbo z veseljem sprejmemo, saj je rezvoar že skoraj suh. Toda zadevo kmalu zakomplicira. Zaradi težav z dobavo nam nafto obljubi šele za ob enih popoldan.

Kadar ne pride Mohamed na goro, pač mora gora k Mohamedu. Tako s Perotom poiščeva carinarnico. Cariniki takoj razumejo, da bi rada dobila tako imenovani ”Transit log”, toda težje se med seboj dogovorijo kdo ga bo napisal. Ker dogovora nikakor ne sklenejo naju najprej pošljejo v ”Immigration Office”, policijsko postajo na drugem koncu mesta.

Medtem, ko čakava, da pride tisti posvečeni policaj, ki edini lahko žigosa potne liste, in drug zdolgočasen policaj za mizo v pisarni z gumico strelja v prazen kozarec, ni na postaji možno narediti niti ene fotokopije, saj ne premorejo niti telefaksa, kaj šele fotokopirni stroj. Imajo pa zato, prav tako kot na carini, teleks. Po kakšnih petnajstih minutah se končno prikaže posvečenec. Odvede naju v pisarno, kjer ima celo računalnik. Skrbno dvakrat pregleda vsako stran v vseh potnih listih in odtisne žige.

“What is this (Kaj je to) ?” je vprašanje s katerim naju pričaka carinik, ko se vrneva na carinarnico. Pred nos nama tišči dovoljenje za plovbo barke. S težavo mu razloživa, da knjižica predstavlja registracijski dokument za barko. Besedo, za besdo mu bereva iz knjižice (kjer so seveda vsi podatki zapisani tudi v angleščini), on pa jih vpisuje v ”Transit Log.”. Ko nama s prstom pokaže na rubriko, kjer je vpisan lastnik barke in kjer jasno piše ime firme pri kateri smo barko najeli s pripisom ”yachtcharter” Pero mirno izjavi, da je lastnik Peter Mernik.

Majhna laž je potrebna zato, ker je v Grčiji prepovedana plovba vsem charter barkam, ki ne plujejo pod grško zastavo. Zaenkrat se je zaradi nepismenosti carinokov laž obnesla, je pa Pero zato dobil v potni list pol strani dolg, na roko vpisan zaznamek, opremljen z grškim žigom in opozorilom carinika, da bo vpis ob odhodu iz Grčije razveljavljen.

Da bi formalnosti zaključila, morava še na kapitanijo. Ta je spet kakšnih petsto metrov odddaljena od carine. Sledi ponovna kontrola potnih listov in plačilo luške pristojbine, ki znaša komaj dobrih tisoč tolarjev. Od tu je potrebno še nazaj na carino, in po skoraj treh urah truda smo končno legalno v Grčiji.

SREDIŠČE SVETA IN KORINTSKI PREKOP

Dež, neverjetno dolg in kompliciran postopek prijave ter zamuda pri dostavi goriva nas odvrnejo od načrtovanega ogleda antičnega središča sveta, Delfov.

Staro mesto sicer leži v neposredni bližini Iteje že precej visoko na strmih pobočjih s snegom pobeljene preko dvatisoč metrov visoke gore Parnassos. Da so Delfi središče sveta, je dokazal Zeus, ko je na nasprotnih koncih sveta spustil orla, ki sta se srečala nad mestom.

V Homerjevih časih se je mesto imenovalo Pytho in je slovelo po Apolonovem templju. Tu so kralji in bogati meščani hranili svoje zaklade. Pitija, ki je bila izbrana izmed najlepših in najčistejših mladenk v mestu pa je v svetišču sedela na trinožniku nad zemeljsko razpoko iz katere so uhajale pare prežete z Apolonovim duhom in izgovarjala oraklje, to je nasvete, ukaze in opozorila bogov. V Aplonovo čast pa so v mestu prirejali še pitijske igre, saj je nedaleč od tod ubil kačo Pitona, ki je preganjala njegovo mater Letojo.

Namesto s taksijem proti proti središču sveta, odjadramo proti prelomni točki naše poti: Korinstkemu kanalu.

Pred vhod v kanal prispemo ob desetih zvečer. Upravi, ki nadzoruje vožnjo skozenj se javimo po radijski zvezi in brez postanka zaplujemo vanj, takoj za neko tovorno ladjo, ki pluje iz Pule v Pirej. Vhod je jasno označen s svetilniki. To je v Grčiji, kjer delata le dva od treh svetilnikov, prava redkost. Prvih nekaj metrov kanala obdaja nizka obala. Nato morska cesta preseka asfaltno. Avtomobili stojijo pred spuščenimi zapornicami. Most je potopljen v morje. Kakor hitro smo mimo začnejo ropotati verige in hidravlika, ki dvigne most iz morja. Sedaj se obala strmo dvigne in kanal naenkrat postane globoka ravna zareza sredi peščenjaka. Stene se iz morja dvigujejo skoraj navpično. Na najvišjem mestu so visoke kar šestinsedemdeset metrov. Tik nad gladino so osvetljene z rumenimi lučmi, kot cesta z obcestnimi svetilkami.

Ladja pred nami, ki je le nekaj metrov ožja od kanala brzi skozenj vsaj z osmimi ali devetimi vozli. Mi smo s šestimi vozli toliko počasnejši, da na izhodu dvignejo drugi potopljiv most in ga pred našim prihodom ponovno potopijo.

Vožnjo skozi kanal moramo na izhodu seveda še plačati. Cena je odvisna od dolžine barke, nas pa stane približno petindvajset tisoč tolarjev. Sedaj smo v Egejskem morju. Poti skozi Korintski prekop nazaj ni več, vodi nas samo še naprej, okoli Peleponeza, spet v Jonsko in Jadransko morje in bo še za dobrih sto milj daljša od že prejadrane.

Kontrolna stavba na vzhodnem delu Korintskega kanala

Ravno zaradi skrajÅ¡evanja pomorskih poti se je z mislimi o gradnji prekopa začel ukvarjati že antični vladar Korinta Periander. Takšna gradnja pa je bila zanj prevelik zalogaj. Zato je zgradil nekakšno drčo, ki je bila mornarjem v pomoč, da so preko ožine na valjih zvlekli barke z ene na drugo obalo. Zanimivo je, da so jo uporabljali vse do trinajstega stoletja.

Tekom let sta o gradnji prekopa razmišljala še Aleksander Makedosnki in Kaligula, nakar ga je leta 67 dejansko preičel graditi Neron. Megalomanskega posla se je lotil s šest tisoč sužnji, ki so bili povečini Židovski ujetniki, vendar je zaradi vojne bilo delo kmalu ustavljeno.

Končno so v letih 1883 do 1893 Francozi zgradili današnji kanal, ki omogoča izmeničen enosmerni promet. Dolg je tri in pol milje, širok petindvajset metrov in globok osem. Takoj ob izgradnji so ga premostili s po enim cestnim in železniškim mostom, kasneje pa še z dvema potopljivima ter novejšim avtocestnim mostom.

ATENE SMRDIJO TUDI NA MORJU

Po vožnji skozi korintski prekop jadramo mimo otoka Salamis in atenskega pristanišča Pirej proti otoku Ajgini, kjer načrtujemo naslednji postanek. Obala je polna luči. Očitno je da gre za popolnoma industrijsko območje. V siju luči je videti velike cevovode, silose, rezvoarje. Ob pomolih so privezane ladje. Povsod se iz dimnikov vije dim, iz cevovodov pa sikajo oblaki pare.

V daljavi vidimo razžarjeno nočno nebo. To je sij atenskih luči. Atene, nekoč eden najpomembnejših starogrških polisov, danes glavno mesto moderne Grčije, veljajo za najbolj onesnaženo evropsko mesto. Kmalu to ugotovimo tudi sami, čeprav ostajamo daleč od njih.

Po dolgih dnevih jadranja daleč od obale ali pa vsaj daleč od velikih mest se naužiješ svežega zraka. Ko pa smo zapluli v Saronski zaliv in so se na severu pokazala industrijska predmestja Aten in sij luči je veter, ki je pihal prav od tam, tudi še več milj daleč na morje prinašal smrad. Smrad po izpušnih plinih, smrad kurjave in smetišč, smrad ki ga širi človek po našem planetu s svojo industrializacijo in tehnološkim napredkom, in se v borbi za zaslužkom, za naravo še danes večinoma ne zmeni.

Toda dalje od tu je Egejsko morje, ki je prav pred Atenami dobilo svoje ime mnogo lepše. Pred davnimi časi se je Tezej, sin atenskega kralja Egeja, odšel bojevat na Kreto. Oče mu je naročil naj ob vrnitvi, če se bo vračal, kot zmagovalec dvigne bela jadra. Tezej pa je od veselja, da je premagal pošast, proti kateri se je boril, pozabil na naročilo. Na njegovih barkah so bila tako razpeta črna jadra, in ko jih je Egej zagledal je mislil, da mu je sin v bitki umrl. Iz žalosti se je vrgel na skalovje v morju, ki se od takrat imenuje po njem.

Ob š¡tirih zjutraj pristanemo v kraju Ajgina Marina na otoku Ajgina. Tako, kot skoraj vse v Grčiji, je tudi ta otok in njegovo ime povezano z božanstvi. Imenuje se po nifi Ajgini, ki jo je ugrabil Zeus, jo odpeljal na otok Ojnono in jo imel za svojo ljubimko. Rodil se jima je sin Ajak, ki je kasneje kot kralj zavladal na otoku in ga poimenoval po svoji materi.

V novejši zgodovini je glavno mesto otoka, ki se prav tako imenuje Ajgina, leta 1826 med bojem za neodvisnost proti Turkom, postalo prvo glavno mesto sodobne Grčije. To čast je obdržalo le kratek čas, do leta 1829 ko so državno upravo preselili z otoka v Nafplion na Peleponezu. Danes mesto Ajgina obsega večji del otoka in ima veliko pristanišče. Celoten otok pa je poznan predvsem po gojenju pistacije.

Kraj Ajgina Marina, kjer smo pristali, je predvsem letoviško mestece polno malih hotelov. Hoteli pa vsaj ob tem času, ko ni turistov in je mestece napol prazno zgledajo precej zanikrno.

Zgodaj zjutraj pride do barke lastnik bližnje kavarnice in nas povabi na kavo. Povabilo z veseljem sprejmemo, vendar se pred tem odpravimo na ogled pol ure hoda oddaljenega Afajinega templja.

Afaja je lokalno božanstvo in izven otoka ni poznana, sicer pa bi naj bila hčera Letoje in Zeusa, ki je očitno imel mnoge ljubimke. Od nje bolj znana sta njena sestra Artemis in brat Apolon. Zato pa je tempelj čudovit. Zgrajen je bil v letih 480 do 410 pred Kristusom in stoji na vrhu vzpetine od koder je krasen pogled na skoraj celoten Saronski zaliv. Zgradba je precej dobro ohranjena in rahlo spominja na atenski Panteon. Še do prejšnjega stoletja je bil tempelj okrašen z ogromnimi skulpturami, ki so prikazovale trojansko vojno. Na žalost pa so jih večino, nemški in angleški arheologi, prodali Ludviku Bavarskemu in so danes na ogled v gliptoteki munchenskega muzeja.

Tempellj na Ajgini

Po vrnitvi v Ajgino Marino zavijemo na ponujeno kavo. Ob odhodu seveda plačamo pijačo, saj je jasno, da nas je gostliničar povabil k sebi zato, da nekaj zasluži. Izkaže pa se, da nas je povabil tudi zato, da nas napetnajsti. Račun je namreč skoraj za polovico previsok. Možak se sicer še in še opravičuje, toda kdo mu bo verjel, da ni bilo namerno.

HOBOTNICE, KOZICE, MOLI

Popoldne je brezvetrno. Z motorjem si pomagamo proti vsega dvajset milj oddaljenemu otoku Hydra. Nekje približno na polovici poti zagledamo ribiško barko. Ponudi se nam idealna priložnost, da kupimo rake. Raki, predvsem veliki jastogi in rarogi, so menda v Grčiji izredno poceni.

Približamo se barki, in ribiči, ki ravnokar dvigujejo mrežo vlečnico, nam v odgovor na grško besedo za raka, pravkar prebrano iz slovarja, na dolgo in široko nekaj razlagajo v grščini. Nekako se sporazumemo, da moramo počakati, da mrežo dvignejo. Čakamo skoraj pol ure, nakar nam z barke pomahajo naj se približamo. Ribič nam vrže na palubo veliko plastično vrečo polno kozic, molov in hobotnic. To sicer niso jastogi, ampak zato na naše presenečenje noče vzeti ničesar za plačilo. Šele po prigovarjanju vzame za vsakega od ribičev konzervo piva. Tako, pa imamo spet kosilo za dva dni.

V prekrasnem mestecu Hydra pristanemo ob mraku. To je prvi res lep kraj, ki ga vidimo v Grčiji. Hiše stojijo po strmih skalnatih pobočjih vse do obale v mali mestni lučici. Vse je zidano iz kamna. Nikjer ni nobenih avtomobilov, saj je motorni promet na otoku prepovedan. Ob obali je polno življenja. To je pa tudi edini kraj do zdaj, kjer so še pozno zvečer odprete mnoge kavarnice, trgovinice in prodajalne spominkov. Ogledamo si mestece, popijemo kavo, Leon, Gorazd, Gogi in Črt pa se odpravijo še v taverno na večerjo. Z Jospiom in Perotom povečerjamo na barki in zaspimo do prihoda ostale četverice.

Pozno zvečer odjadramo dalje. Piha prijeten rahel vetrič. Ob polnoči nastopim dežurstvo z našima novincema Črtom in Gorazdom. Po tednu dni jadranja sta postala že kar dobra mornarja. Toda vseeno se nam zalomi. Veter počasi jača in odločimo se najprej krajšati glavno jadro in nato še prečko. Tik preden skrajšamo prečko nam iz žleba v katerega je vpeta iztrga cel njen sprednji rob. Veter jača in jača, vsak trenutek je močnejÅ¡i. Prečka sešita iz težke jadrovine in s težkimi tri centimetra debelimi škotami opleta sem in tja. Skoraj nemogoče jo je ujeti in potegniti na palubo. Veter ti jo iztrga iz rok ali te pa rob jadra udari s takšno silo, da kljub oblačnemu vremnu vidiš Rimsko cesto. Če te udari vozel škote v glavo te pa tako lahko še ubije.

Kmalu je na palubi vsa posadka, razen Josipa, ki še naprej sladko spi. Jadro nekako spravimo v morje. Sedaj ga je nemogoče dvigniti, saj se v njem nabirajo kubični metri morja. Vsi robovi so mokri in spolzki. Veter nese slano morje preko palube. Ob tem začne še deževat. Škote iz katerih je zaradi opletanja nastal pravi gordijski vozel odrežemo in odvežemo vrv za dvigovanje. Jadro se v morju razpre in zvlečemo ga na barko.

V teh pogojih jadra ni možno dvigniti. Preden ga dvignemo, pa ga je pa potrebno še dobro pregledati in morebiti razcefrane šive popraviti. Odločimo se za pristanek v najbližji luki.

GRŠKI GIBRALTAR

Zgodaj dopoldan pristanemo na pomolu na otočku Monemvasia tik ob vzhodni obali Lakonije, najvzhodnejšega od treh prstov Peleponeza. Otok je danes s kamnitim mostom povezan s celino. Pred potresom leta 375 pa je bil to polotok, s celino povezan le z ozkim pasom kopnega. Otok je pravzaprav ogromna skala, ki se strmo dviga iz morja. Nekoliko položnejše je le njegovo južno pobočje na katerem se je že v davni preteklosti razvilo majhno mestece. Pristop z morja je zaradi strmih skal izredno težaven. Edini lahek dostop je obstajal preko ožine, kasneje plitvine in danes mosta s kopnega. Od tod je tudi ime, ki v grščini pomeni ”edini dostop”. Mesto samo je dodatno zavarovano še z utrjenimi obzidjem skozi katerega je spet samo en prehod, pa še ta je oblikovan kot ozek zavit tunel skozi katerega ne more peljati niti avto.

Grški Gibraltar

Monemvasia je skozi stoletja zaradi težkega dostopa služila, kot naravna trdnjava, v času Bizantinskega cesarstva pa je bila nekakšno duhovno središče, o čemer še danes pričajo cerkve in katedrale zgrajene, v času od devetega do trinajstega stoletja. Po razpadu bizantinskega cesarstva je prešla pod Beneško in seveda pod Turško oblast. V času vojne za neodvisnost pa je bila prizorišče krvavega pokola turškega prebivalstva.

Ves dan po malem dežuje. Popoldne že kaže, da se bo zjasnilo. Na obzorju se prikaže mavrica. Z nočjo spet začne dež. Tudi veter je spet vedno močnejši. Jadramo. Za nekajmetrske valove se skoraj ne zmenimo več. Tudi to, da imamo glavno jadro do konca skrajšano je postalo že nekaj normalnega.

Približujemo se rtu Maleas, prvemu od treh velikih rtov Peleponeza na naši poti. Borimo se z vetrom v premec. Zaradi vožnje proti vetru večkrat spremenimo kurz. Približno stopedeset metrov dolg tanker, ki nas počasi prehiteva se nam zato dvakrat umakne na varno razdaljo. Ko obrnemo okoli rta in dobimo veter z boka smo skoraj enako hitri. Kakšno uro plujemo skupaj na oddaljenosti vsega kakšnih dvesto metrov, nato zaostanemo. Toda družbe je vse polno. Pot je očitno zelo prometna. Do jutra srečamo vsaj dvajset stometrskih in večjih ladij.

Dež zjutraj poneha in za kratek čas se celo zjasni. Tudi veter je padel in še piha nam v krmo. Po več kot tednu dni jadranja komaj drugič dvignemo špinaker. Približujemo se mestecu Methoni na skrajnem koncu Messenije, zahodnega prsta Peleponeza. Že cel dan smo spet v Jonskem morju.

Izza obzorja se počasi kaže ogromna srednjeveška trdnjava v Methoniju. Zgradili so jo Benečani, ki so mestu z izjemo stopetdesetih let vladali kar šest stoletij. Res je ogromna in s treh strani obdana z morjem. Obzidja se spuščajo neposredno v morje. Na majhnem skalnem otočku je zgrajen osmerokoten stolp iz otomanskega obdobja. Z mostom je povezan z osrednjim delom trdnjave.

Radi bi si jo ogledali pobližje, zato se odločimo pristati. Pomol, ki je pravzaprav bolj valobran, je zgrajen iz nametanega kamenja, le kakšnih deset metrov je zbetoniranega. Vsakih nekaj metrov iz kamenja štriljo stare srednjeveške topovske cevi, ki namesto bitev služijo za privezovanje bark.

Na zbetoniranem delu pomola je morje preplitko, da bi lahko pristali na bok. Na krmi vržemo sidro in pristanemo s premcem ob pomol. Toda z boka prihajajo veliki valovi in na muljnatem dnu sidro takoj spusti. Poskusimo znova, toda ne pomaga ne izredno dolga sidrna vrv, ne nobeden od znanih trikov sidranja. Poleg nevšečnosti s sidranjem spet lije kot iz škafa. Raje se odpravimo naprej proti Pilosu.

Srednjeveška trdnjava v Methoniju

Pilosa sta dva: antični in moderni. Antični Pilos je nekoliko odmaknjen v notranjost in ga krasi slovita palača kralja Nestorja. Sem, h kralju Nestorju, bi naj prišel Telemah, spraševat po svojem že dolgo izgubljenem očetu Odiseju.

Danes moderni Pilos, pa se je včasih imenoval Navarino, kot zaliv ob katerem leži. V neposredni bližini novega mesta je grad Neo Kastro sredi katerga stoji v cerkev preurejena mošeja. V gradu, ki je še do tega stoletja služil kot zapor, urejajo pomosrki muzej, v katerem bodo razstavljeni eksponati s turških in egipčanskih ladij, ki so bile pred mestom potopljene v pomorski bitki pred Navarinom. 20 oktobra 1827 je tu britansko-francosko-rusko ladjevje potopilo triinpetdeset turških in egipčanskih ladij in pobilo šesttisoč mož.

V zgodovini pa je že leta 425 pred Kristusom Navarino bil prizorišče enkartne pomorske bitke. Takrat je premočna flota Atencev tu premagala Špartance.

Popoldne nas razveseli sonce. Spet se pokaže mavrica. Za vzdušje poskrbi še Pero, ki nam za kosilo pripravi kozice. Rakov je celo toliko, da vseh niti pojesti ne moremo. Tudi grškega vina je dovolj.

Prvič odkar smo odpluli iz Zadra vidimo kako sonce zaide v morje. Jasna je tudi noč. Pred Kefalonijo vidimo še sončni vzhod. To najdaljše obdobje brez oblačka na našem jadranju traja skoraj štriindvajset ur.

ITAKA, LEVKAS

Vetra ni in pot mimo Kefalonije do Itake je dolgočasna. Na Itaki se odločimo pristati predvsem zato, ker nam počasi zmanjkuje nafte. V mestecu Itaka ali Vathi, kot mu pravijo Grki, kjer tudi pristanemo, ni kaj prida videti.

Tu je po dvajset letni odsotnosti pristal Odisej in v bližnjih Nimfjih jamah shranil darove, ki jih je prinesel s seboj. Podarili so mu jih Faiki, ki so ga s svojimi ladjami tudi pripeljali nazaj na Itako. Toda razen tega, da so na svojem mestu ostale jame ni tu, ne kje drugje na otoku o Odsiejevi vrnitvi in kraljevanju nobene sledi. Iz antike je poznanin ohranjen le še Aretuzin vodnjak pri katerm bi naj po vrnitvi na otok Odisej srečal svojega svinjarja.

Aretuza, po kateri se vodnjak imenuje je bila ena izmed Nereid, pedesteih morskih boginj, nekakšnih nimf sredozemskega morja. Nekega dne se je osvežila v vodah rečnega boga Alfeja. Ko jo je videl se je vanjo strastno zaljubil. Ona pa ga ni marala, in se je, ko je hotela zbežati njegovemu dvorjenju spremenila v vodnjak.

Tako lahko, kot z bogovi, ki jih v Grčiji kar mrgoli na vsakem vogalu, pa ni z nafto. Zaradi stavke carinikov, menda ni uvoza goriv, ki jih primanjkuje že po vsej Grčiji. Rezvoarji na črpalki ob morju so tako prazni. Zato pa najdemo nafto na kakšna dva kilometra oddaljeni bencinski črpalki. Josip nam organizira prevoz goriva. S trikolesnikom brez šip in enim samim sedežem pripeljeta nek možakar in Josip sto litrov nafte. V zahvalo, damo šoferju tisoč drahem, kar je nekaj več kot petsto tolarjev. Oči se mu od zadovoljstva kar zasvetijo. Namesto mi njemu, se nam on zahvali za taksi in odbrzi s svojim vozilom.

Pred mrakom odrinemo prot Levkasu. Z vetrom napol v krmo jadramo mimo številnih manjših otočkov med katerimi sta zaradi svojih prebivalcev in lastnikov zanimiva predvsem dva: Madouri in Skorpios.

Na prvem je zadnjih deset let svojega življenja preživel grški pesnik Aristotelos Valaoritis. Vila v kateri je živel še zdaj stoji na otoku, vendar niti dostop nanj niti ogled vile nista dovoljena. Lastnik celotnega otoka je namreč še vedno družina Valaoritis, ki tujcem ne dovoli pristopa.

Enaka je zgodba z otokom Skorpiosom, le da je ta v lasti mnogo bolj znane družine Onassis. Tu sta pokopana Aristoteles Onassis in njegova hčera Christina ter še nekateri drugi člani družine.

Slavni lastniki in zaprtost obeh otokov marsikaterega radovedneža spodbudi, da v bližnjem kraju Nydri na Levkasu najame čoln, ki ga popelje okoli otokov. To pa znajo domačini, čeprav z morja nobeden od otokov ne izgleda nič posebnega, dobro izkoristiti in na ta račun zaslužiti nekaj denarja.

Okrog desetih zvečer prispemo pred kanal Levkas. Izkopan je skozi močvirje, ki loči otok od kopnega. Kopali so ga večkrat v zgodovini takšen, kot je danes, pa je od leta 1955. Dolg je štiri in pol milje in širok od trideset do petinpetdeset metrov. Nekako je deljen na tri dele. Južni del je precej zavit, kot kakšna cesta. Sledi srednji ravni del, ki se na severu razširi v luko Levkas. Severni del pa vodi od luke mimo stare beneške trdnjave Santa Maura do izhoda. V tem delu kanala plavajoči most s cesto povezuje kopno in otok Levkas. Prehod manjšim ladjam je omogočem vsako uro z dviganjem osem metrov širokega dvižnega dela mosta, večjim ladjam pa omogočijo prehod na ta način, da celoten plavajoči del zasučejo k obali.

Pred kanalom spustimo jadra in z motorjem zaplujemo proti prvim svetilnim bojam, ki označujejo plovno pot. Zaradi zavitosti kanala in ker posamezni pari svetilnih boj niso medsebojno sinhronizirani imamo občutek, kot da gledamo light show. Težko je ugotoviti celo to kateri par označuje začetek kanala. Končno smo med prvima boojama. Sedaj je lažje - toda ne dolgo. Svetilnih boj naenkrat zmanjka. Pršli smo v srednji del, ki je sicer raven toda širok le trideset metrov. Z baterijami osvetljujemo na levi rdeče, na desni črne stoščaste table. Približno za vozel in pol je toka. Z minimalnimi obrati motrorja drvimo skozi kanal s štirimi vozli. S takšno hitrostjo bi bilo precej neugodno nasesti. Ob tem ves čas rahlo dežuje, če se bo vlilo in se bo vidljivost poslabšala bo hudič...

Na srečo je Pozejdon je z nami tudi tokrat. Okrog polnoči zvežemo barko v mirni luki Levkas in prvič prespimo noč na vezu.

Do poldneva ostanemo v luki. Pero naveže stike z možakom s katamarana Chillfactor iz Southamptona. Star je nekaj čez sedemdeset let in že deset let pluje po Sredozemlju. V vseh desetih letih je bil le štirikrat doma, pa še to ne z barko, ampak z letalom. Na barki živi sam. Pravi, da nihče ni dovolj nor da bi jadral in živel z njim. Le enkrat je bila z njim nekaj mesecev neka ženska, ki mu je pospravila celo barko. Ko je odšla ničesar več ni našel, in je spet potreboval nekaj mesecev, da je stvari spravil v običajni (ne)red. V Levkasu ima namen ostati še kakšen teden ali dva nato pa bo odplul na Krf, kjer ima prijatelje. Skupaj z njimi bo preževil Božič in Novo leto.

Chillfaktor, Southampton

Po Perota moramo na Chillfactor, saj mu škotski gin dobro teče in je že mo pod njegovim vplivom. Hitro odvežemo barko in ob dvanajstih zaplujemo pod dvignjenim mostom. Zavijemo proti Prevezi.

BEG IZ EVROPE

Preveza je mestece na severni obali ožine ob vhodu v zaliv Amvrakikos. To je več kot deset milj dolg in pet milj širok zaliv z globinami tudi preko osemdeset metrov. Vhod v zaliv je širok le dobro miljo in je izredno plitek. Morska pot proti Prevezi in zalivu je tako poglobljena in označena s svetilnimi bojami.

Pot do luke je enostavna. Poti v luki, kjer bi se radi odjavili pa se komplicirajo. Kapetanija, policija in carina so spet vsaka na svojem koncu mesta. Povsod je potrebno čakati. Policaj oziroma “immigration officer“ pa si hoče celo ogledati barko. Ob treh popoldne po telefonu javi v kapetanijo, da se bo oglasil na barki med sedmo in deveto zvečer. Krasno. Ob šestih zapirajo carino. Torej lahko v Prevezi ostanemo še vse do jutra.

Odločimo se drugače. Na kapetaniji povemo, da se bomo odjavili raje jutri na Krfu. Plačamo luško pristojbino in jo pobrišemo. Kakšen Krf neki. Gremo dalje v Albanijo, Jugoslavijo, na Hrvaško, kamor koli samo stran od grške birokracije. Cele dneve že ne bomo zapravljali za carinske formalnosti.

Ob izhodu iz Preveze vidimo na nasprotni obali naslednjo beneško trdnjavo - Aktio. To je spet kraj pred katerim se je v davni preteklost odvila pomembna pomorska bitka. Oktavijan, ki je kasneje postal rimski cesar Avgusutus je leta 31 pred Kristusom tu premagal Kleopatro in Antonija.

Pogled na nebo ne izdaja nič dobrega. Dež je ravnokar ponehal in na vzhodu se je prikazala mavrica, toda nad Levkasom in oprtim morjem se zgrinjajo težki oblaki. Piha zmeren jugovzhodnik. Zvečeri se in na vedno večjem kosu neba je videti zvezde. Toda na severu bliska, na zahodu bliska, na jugu bliska.... Povsod okrog nas same nevihte. Na radijski postaji poslušamo Italjane, ko kar naprej odadjajo ”securite, securite, securite” in opozarjajo na nevihte v Ligurskem morju, v Tirenskem morju, v Jonskem morju, v Libijskem morju, na južnem Jadranu. Že cela dva tedna smo sredi ciklonov, ki se valijo preko Sredozemlja drug za drugim.

Da noč ne bo preveč brezskrbna

Hitro napredujemo proti Južnemu krfskemu kanalu in mimo mesta Krfa proti Severnemu krfskemu kanalu. Jasnega neba nad nami že zdavnaj ni več. Spet dežuje, toda nevihte, ki jih je še kar naprej videti povsod okrog nas ostajajo na varni oddaljenosti.

Iz severnega Krfskega kanala plujemo po meji med Grčijo in Albanijo. Nato napredujemo tik ob meji albanskih teritorijalnih vod proti severu. Dopoldne poneha dež in oblaki se razkadijo. Pokažejo se zasneženi dvatisočaki nad Valono.

Trrrrrrrrrr.... Zasliši se bobnič na ribiški palici. Leon je končno spet nekaj vlovil. Zlata skuša. Menda je to prava trofeja, vsekakor pa je to trofeja odličnega okusa.

Cel dan po radiu poslušamo kako ladje nata kontrolirajo praktično vse ki plujejo skozi Otrantska vrata. Preverjajo podatke o barkah, o lukah iz katerih plujejo in kam plujejo, o tovoru, o posadki...¦ Vidimo tudi vojaško ladjo s katere kar naprej vzletajo in spet pristajajo helikopterji. Poročil sploh nismo spremljali in sprašujemo se ali je morda NATO posredoval na Kosovu.

Naslednje jutro smo že pred hrvaško obalo. Pozdravi nas jata delfinov. Kar nekaj časa križarijo okrog barke, pod njo, potapljajo se v globino in se spet mečejo iz morja. Tudi njim je všeč sončen dan.

Vse pa spet ni tako lepo. Zlomila se nam je zadnja os škripcev na vrhu jambora. Glavno jadro je skoraj nemogoče dvigniti pa tudi spustiti. Zamenjava osi je preveč zakomplicirana zato improviziramo. Na vrhu jambora pritrdimo dodatni škripec in vrv za dvigovanje napeljemo ob jamboru. Zadeva deluje.

Pristanemo v Gružu. Luka mi ni bila nikdar všeč, vedno se mi je zdela polna industrije in umazana. Tokrat se mi zdi neverjetno lepa. Opazim vsako palmo ob obali, vsako starinsko vilo in vsi se počutimo, kot doma. Carinske formalnosti opravimo v nekaj minutah. Neverjetno...ali pa normalno?

Prevežemo se v staro Dubrovniško luko. Skupaj ugotavljamo, da se nič od tega, kar smo videli v Grčiji ne more primerjati s starimi Dubrovnikom, njegovim obzidjem, ulicami, kavrnami, gostilnami, ljudmi... Vse se nam zdi neverjetno čisto, vsi so prijazni, no dobro saj Grki so tudi, toda vsi pri vsem pohitijo.

SAMO DOM JE DOMA

Privoščimo si odlično večerjo in zaspimo do polnoči.

Ob polnoči odjadramo proti Korčuli. Z zmernim jugom hitro napredujemo. Valovi so že kar precejšnji, veter pa postaja vse močnejši. Plujemo z vetrom in nikogar še nič ne skrbi. Toda ob vhodu v v Mljetski kanal postaja veter že tako močen, da imamo dvignjene še samo dva metra prečke. V temi nimamo več pravega občutka ne za višino valov ne za jakost vetra. Meša se dež in morska pena, ki jo veter dviguje z valov. V siju krmne luči je videti samo bele proge morske pene, ki se po črnih valovih dvigujejo v neskončno višino.

Pri hitrosti barke med osem in deset vozlov nam tisti majhen košček prečke, ki ga imamo napetega tako premetava, tanguna namreč nimamo postavljenega, sedaj pa je zaradi varnosti to nemogoče narediti, da nas postane strah za jambor. Prečko do konca zavijemo. Hitrost pade na osem vozlov. Ves čas vrisujemo pozicijo na karto in samo upamo, da veter ne bo obrnil na burjo, dokler se ne skrijemo v prvo varno luko.

Včeraj nam je odpovedala ena, danes druga naprava za satelitsko navigacijo. Na srečo imamo s seboj tri. V takšnem vremenu je namreč nemogoče določiti pozicijo brez pomoči satelitov ali radarja. Na karti spremljam kako se približujemo Žuljani, luki na polotoku Pelješcu, kjer bomo pristali. Minute postajajo večnost

Prava groza se razkrije šele s svitom. Kakšno morje je to, in kakšen veter, morda celo orkanski!!! Morje je belo. Veter dviguje zavese morske pene visoko preko našega osemnajst metrov visokega jambora. Bližje obali se kažejo visoki vrtinci morske pene. Saj ne vem več ali dežuje ali veter samo odnaša peno z valov.

Postane me strah, da motor ne bo dovolj močan, da bi pognal barko proti vetru ko obrnemo za rt. Vendarle gre. Pol ure je že svetlo, ko se privežemo v Žuljani na pomol. Pristati je bilo hudičevo nerodno. Zaradi premikanja zgornjih plast morja je v majhnem zalivu nastal velik vrtinec. Voda je ob pomolu drla z najmanj tremi vozli, za pomolom pa se je v smeri iz zaliva delala več sto metrov dolga črta majhnih vrtincev

Cesta je spet polna snega in še sneži. Mimo Plitvic vozimo z dvajsetimi kilometri na uro. Kdaj bomo končno doma? Sedaj me še cesta spominja na plovbo skozi Mljetski kanal. V Dubrovniku sem pomislil, da smo že doma. Potem smo doživeli in preživeli takšen veter, kot sem ga do sedaj videl samo na televiziji. Vse kar je v naslednjih dveh dneh sledilo je bila lahka igra. Edino naporna je bila še pojedina, prava požrtija, ki smo si jo za zaključek zadnji večer privoščili na Pašmanu.

Še zadnji pozdrav

Sedaj mi kljuva po želodcu. Sneg je izgleda potrgal vse električne žice povsod okrog Plitvic. Vse gostilne so v temi. Kakšno je to vreme, kot da bi pred odhodom vplačali abonma ciklon.

V Grčijo in nazaj smo od 21. novembra do 6. decembra 1998 jadrali člani Y.C. Skipper Maribor: Leon Dečko, Peter Mernik, Josip Vrbanec, Gorazd Cizej, Gorazd Glodež, Črt Gojkovič in Uroš Žvan.

Poleg naših doživetij mi je pri sestavi tega zapisa bila v pomoč naslednja literatura, ki smo jo ob ostali navtični literaturi s pridom uporabili tudi na potovanju:

• Arthur Eperon: Grški otoki; AA Publishing, Basingstoke, Hampshire, 1990, 1994; Državna založba Slovenije, 1995
• Rosemary Hall: Greece - a travel survival kit, Lonely Planet Publications, Hawthorn, Australia, 1994
• Wolfgang Josing: Greece -The Mainland, Nelles, 1995
• Joel Schmidt: Slovar grške in rimske mitologije, Larousse, 1993; Mladinska knjiga 1995
• Peljar Jonskog mora i malteških otoka, Republiški hidrografski institut Split, 1981

Uroš Žvan