Dnevnik z jadranja okoli Sicilije

20.04.2001 Petek

Vsi sestanki, dogovori in nakupi opreme in hrane so za nami. Zadnja noč pred odhodom. Poln pričakovanj se spravim v posteljo in poiskušam zaspati. Ali imamo vse s seboj? Smo kaj pozabili? Je z jadrnico vse v redu? Ali je oče v redu priplul do Dubrovnika? Vreme je imel prekleto slabo.

Takšne in podobne misli so se mi pletle po glavi, medtem ko sem se trudil zaspati. Zakaj se mučim? Navsezadnje, bomo na jadranju le štirinajst dni. To bo po skoraj dveh letih ponovno daljše jadranje. Najdaljše do sedaj. Z načrtovanimi tisoč tristo navtičnimi miljami bomo krepko presegli devetsto odplutih pred dvema letoma, ko smo obiskali Krf in Jonske otoke. V bistvu komaj čakam odhoda. Zato ne morem spati.

Premetavanje po postelji je zmotila budilka. A moram že vstati? Seveda! Daleč od tega, da bi mi bilo težko. Hitro sem se oblekel, se poslovil od družine, sedel v prenatrpan avtomobil in se odpeljal po Boruta ter nato še po Janeza. V Podlehniku smo se ustavili na kavi, ki smo jo hitro popili in nadaljevali z vožnjo. Deset ur trajajočo vožnjo smo si popestrili z nekaj kratkimi postanki in nakupom v bosanskem Neumu, kjer sta bili - zanimivo, plačilni sredstvi hrvaška kuna in nemška marka. O kakšni njihovi valuti ne duha ne sluha. Je bilo pa poceni in skoraj vse slovensko. Naposled smo se v dežju ustavili v Gružu -Dubrovniški luki. Bočno privezana na obalo, nas je čakala “IHTA” - na domačem dvorišču izdelana jeklena jadrnica. Polnim tankom vode in goriva smo dodali našo opremo. Hrane, pijače in oblek se je nabralo za cel kamion. Uboga Ihta se je potopila do vodne linije in še malo čez.

Dejan in Branko - preostala člana posadke nista imela sreče potovati z avtom, temveč sta se podala na dolgo pot šele opoldne istega dne. Po uri in nekaj minutah vožnje sta prispela na Zagrebški aerodrom Pleso, kjer sta ugotovila, da sta precej prehitra. Prijazne prodajalke letalskih kart sta naprosila, da jima zamenjajo že kupljene vozovnice za vozovnice za zgodnejši let. Tako sta zamenjala letalo DASH za AIRBUS 317. Sreča, ni kaj. Po njunem pripovedovanju sta največ časa porabila za pot od Dubrovniškega letališča Ćilipi do Gruža, saj ju na letališču ni nihče pričakal. V pristanišču sta takoj zagledala Ihto, ki je bila, kakor sta pričakovala, prazna. Kratkemu razmisleku je sledilo še krajše iskanje posadke. Presenetila sta nas v bifeju, ko smo se ravno hoteli odpraviti proti Ćilipom.

Kava, travarica in na pot. Preden smo odvezali privezne vrvi nas je čakalo še kratko srečanje z oblastmi. Carinske formalnosti smo opravili z manjšim zapletom, ker smo doma pozabili hrvaško plovno dovoljenje, vendar nam je mlajši luški kapitan pogledal skozi prste in nas spustil na odprto morje. Sonce je pravkar zašlo. Nebo je bilo pokrito z oblaki iz katerih je vztrajno padal precej gost dež. Nič kaj obetavno za prvo noč.

Odvezali smo privezne vrvi in odpluli iz Gruža. Z vklopljenim motorjem smo obpluli polotok Lapad. Na drugi strani nas je pričakalo Jadransko morje odprto vse do Otrantski vrat, kjer se nadaljuje v Jonsko in dalje proti jugu v Sredozemsko morje vse do Afrike. Pričakal nas je tudi dež, jugovzhodni veter (Jugo) jakosti štiri Beauforte in valovi visoki okoli meter in pol. Jadra smo dvignili na prvo krajšavo, jih nastavili za plovbo ostro na  veter in na levih uzdah močno nagnjeni neudobno jadrali v smeri 200.

21.4.2001 Sobota

Brez večjih zapletov smo ob hrani iz nahrbtnika (kuhati se zaradi valov, ki so narasli čez dva metra ni dalo), pijači iz hladilnika, izjemno nizki zunanji temperaturi in “osvežilnem” dežju nadaljevali pot v kurzu 170-180.

Pozno popoldan smo si privoščili prvi topli obrok na tem potovanju. Zaradi bližine Italije so se valovi toliko polegli, da nam je naš kuhar Branko skuhal juhico. Pri okrepčujočem obroku nas je zmotila tuna, ki je divje vlekla ribiško vrvico z račne. Ulovila se je na panulo, ki smo jo vztrajno vlekli za jadrnico. Vsi smo pustili na pol polne (pesimisti bi rekli: “Na pol prazne”) krožnike na mizi v salonu in planili iz kabine gledati kaj smo ulovili. Dejan, ki je bil takrat na straži je že vlekel ribo proti krmi barke. Hitro sem popustil jadra in s tem zmanjšal hitrost jadrnice. Pripravljen sem bil ponovno pritegniti uzde, v kolikor bi tuna po svoji stari navadi hotela odplavati pod jadrnico. To je tudi naredila, vendar ji ta manever ni pomagal, saj so naše izkušnje prevelike. Dovolj hitro sem pritegnil glavno jadro in pospešil jadrnico, tako da je tuna spet plavala za nami. Dejan jo je uspešno privlekel na površino. Ker je bila precej velika, kavlja za ribe pa nismo imeli, sem vzel v roke podvodno puško, jo napel, nameril in izstrelil. Janez je prinesel tehtnico, ki je pokazala enajst in pol kilogramov. Kuhar Branko se je medtem spremenil v mesarja in pripravil vse potrebno za koline. Oblečen v nepremočljive hlače, obut v škornje in z nožem v roki si je na majhni polički na krmi poiskal prostor za svoj krvavi obred. Ko je končal svoje mesarsko poslanstvo, je očiščene zrezke tune prelil z marinado in tuno shranil v hladilnik. Tam naj se navzame dišav in pričaka naslednji dan, ko bo zrela za v ponev. Sedaj se je lahko v miru lotil kuhanja drugega dela večerje. Po juhici nas je prijetno presenetil z mešanim mesom na “žaru”, pečenim krompirjem, solato in štajerskim Kernerjem.

Po večerji je veter je obrnil na burjo in Ihta je nadaljevala plovbo v smeri Otranta. Prvih sto nautičnih milj od načrtovanih tisoč tristo je bilo za nami. Motor še ni zapel. Upamo, da bo tako tudi v naslednjih dneh. Meteorološka napoved napoveduje ugoden veter in nezmanjšano količino padavin. Trenutna situacija na žalost potrjuje meteorologe. Še kar dežuje in nič ne kaže, da bi nehalo. Z vodo pod sabo smo nekako sprijaznjeni, z vodo nad sabo pa se ne moremo pomiriti.

22.4.2001 Nedelja

Ob dveh zjutraj sva z Janezom zaskrbljeno opazuvala nebo na severozahodu. Postajalo je grozljivo črno. Kot da bi ta del neba požiral še tisto malo svetlobe, ki se je razlivala čez temino morja. Že druga noč brez meseca in človek, navajen mestnih luči težko verjame, da takšna tema v naravi sploh obstaja. Dvajset milj pred Otrantom nas je dohitela nevihta iz severozahodne smeri. Sunki vetra so presegali trideset vozlov, kar je prijalo IHTI, ki je z dvakrat skrajšanim glavnim jadrom in skrajšano navijalno genovo dobesedno drvela proti cilju prve etape.

V nevihtni noči sva opazila na desnem boku zeleno pozicijsko luč neznanega plovila. Ob našem nespremenjenem kurzu se je luč ves čes spreminjala iz zelene v rdečo in nazaj. Zelo čudno! Takšne luči pomenijo, da se približuje jadrnica, ki spreminja smer tako, da pluje nam naravnost v bok. Karabinjeri s pokvarjeno pozicijsko belo lučjo ali kaj? Poskusila sva s spremebo naše smeri za 30 v levo. Neznano plovilo je še vedno plulo proti našemu boku. Sedaj sva že bila prepričana, da se nam hoče približati.  V nama se je pojavil majhen strahec. Na pomoč sva poklicala kuharja Branka (zna z noži). Po kratkem posvetu sem se odločil, da bomo ubrali njihovo taktiko. Opravili smo manever kroženja in se usmerili točno proti njihovemu boku. Šele iz bližine dvajsetih metrov smo pred seboj uzrli obrise jadrnice, ki je plula na motor, čeprav so pozicijske luči govorile prav nasprotno. V tem trenutku so jadrnico obrnili proč od naše.  Ali so se ustrašili, ali pa opazili, da nismo pravi? So bili to tihotapci, ki so čakali na svoje pajdaše? Kdo bi vedel. Oddahnili smo si pa le.

Tako kot tihotapci je izginila tudi nevihta. Z neviho pa tudi veter. Samo po precejčnih  valovih se je čutilo, da je pred kratkim tukaj besnel veter. Za zadnjih deset milj smo morali vključiti motor. Prvič na naši poti. Ponovno je začelo rahlo deževati. Ob petih zjutraj smo pristali v Otrantu - mestecu, ki varuje vhod v Jadransko morje.

Naš glavni cilj v Otrantu je bil opraviti luške in carinske formalnosti ter kupiti kruh. Kljub drugačnim informacijam v Nemškem pomorskem vodiču smo zaman iskali luško kapetanijo in carino. Obnavljajo jim prostore, zato ne delajo. “Pojdite v Brindisi”, nas je poučil član obalne straže. Nemogoča naloga! Brindisi je proti severu, mi smo namenjeni na jug! S papirji torej nismo uspeli, zato smo se lotili drugega dela naloge. Po neuspešnem iskanju odprte pekarne ali trgovine smo se morali zadovoljiti s hitrim ogledom mesta, maslenimi rogljički in kavo. Brez papirjev in svežega kruha smo dvajset minut pred enajsto odpluli proti Jonskemu morju.

Do Reggio Calabria-e, kjer se bomo ponovno poskušali prijaviti nas je ločilo še 210 milj. Motor je ropotal in še vedno v dežju smo se približevali rtu Santa Maria di Leuca - meji med Jadranskim in Jonskim morjem. Po štiridesetih urah skoraj neprekinjenega dežja je končno nehalo deževati. Konec deževnega Jadrana, pozdravilo nas je s soncem obsijano Jonsko morje.

Za tiste, ki so z jadrnico prvič zapustili Jadransko morje sem pripravil krut krst. Z mornarsko vrvjo, ki ima na koncu vozel so jih dobili po zadnji plati. Med krstom je Branko pripravil pravo zakusko, katere glavni udeleženec je bila seveda včerajšnja tuna. Odlično pripravljena, z v pečici pečenim mladim krompirjem nam je dvignila moralo na najvišji možni nivo. Saj ne, da bi le-ta bila že po nekaj manj kot dveh dnevih nizka, vendar moram povedati, da smo po štiridesetih urah neprekinjenega dežja, močnega vetra, vlage v barki, pomanjkanja spanja in neustrezne hrane izgubili del veselega razpoloženja. Slava kuharju.

Santa Maria di Leuca je ostala za nami. Kakor tudi dež in oblaki. Kot martinčki poležavamo na palubi in občudujemo visok svetilnik na rtu Leuške Svete Marije.

Pozno popoldne je pričel pihati zahodni veter. Ugasnili smo motor in dvignili jadra. Smer vetra za potovanje čez Tarantski zaliv, ki je širok skoraj toliko kot jadransko morje, ni bila preveč ugodna. Veter je postajal vse močnejši in kmalu smo bili prisiljeni krajšati jadra. Mučiti me je pričela sledeča misel: "Veliko napora bo potrebno za natančno jadranje ostro na veter, če želimo na enih uzdah priti do Crotone-a. Če nam to ne uspe in veter še malo bolj zapiha, se nam lahko zgodi, da pristanemo na Krfu." Upajmo na najboljše.

Po nekaj minutah plovbe proti vetru se je oglasila še račna na ribiški palici. Spet riba. Tokrat je nismo bili veseli. Smo imeli preveč dela z upravljanjem jadrnice in lovljenjem slabega signala na VHF postaji. Slišati smo namreč hoteli vremensko prognozo.

"To paj nekaj zelo velikega!", sem zakričal.  Račna je pela kot nora. Skočil sem do palice, vendar je bila neznana zver Jonskega morja prehitra in premočna. Odvila je ribiško vrvico, jo strgala in pobegnila z našo najlepšo Rapalo! Huje od izgube ribe nas je bolela radovednost. Kaj nam je odtrgalo panulo? Morda je bila ogromna mečarica, ki smo jo vsaj eno hoteli ujeti na našem potovanju?

Znočilo se je in veter je še narastel. Vse se je zarotilo proti nam. Pozejdon je očitno skupaj s svojim sinom Tritonom dvigoval valove medtem ko je Eol na vso moč sopihal. Vreme je bilo takšno, da v kokpitu ni bilo mogoče niti kaditi. Tarantski zaliv je pokazal zobe. Veter je pospešil do 35 vozlov in v sunkih še čez. Valovi so narasli na štiri do pet metrov. Komaj sem še držal kurz proti Crotoneu. Zaradi popolne teme, ki so jo parali oslepljujoči bliski z vseh strani je bilo izjemno težko oceniti vso situacijo. Ob bliskih se je na trenutke okoli nas prikazalo morje posejano z valovi velikimi kot hiše in pokrito z belimi penami, ki nam jih je veter nosil v obraz. Obkrožale so nas nevihte, katerih središča so se nas kot po čudežu izogibala. Z Brankom sva trpela na straži. Jadrali smo z trikrat skrajšanim glavnim jadrom in minimalno površino floka ostro na veter. Valovi so prelivali celo jadrnico, ki se je na trenutke nevarno nagibala, saj je bilo nemogoče pravilno pluti čez valove, ki jih zaradi teme nisem dobro videl. Zeblo naju je kot psa. Kljub odlični jadralni obleki sva bila premočena do kože. Vendar tudi ostali niso bili kaj dosti na boljšem. Ob takšnih pogojih je v kabinah zatohlo, po oplati poka od udarcev vode, jadrnica pa skače z vala na val kot ponorel konj. Borba z morjem je trajala do štirih zjutraj, ko je veter v trenutku ponehal. Utrujena in premražena, sva se z Brankom odpravila v salon. Zamenjala sta naju ne dosti manj utrujena Janez in Borut, ki nista imela kaj dosti od nočnega počitka. Dejana ni bilo slišati, vendar tudi on minulo noč sigurno ni zatisnil očesa.

Vsi skupaj smo se zahvalili IHTI za vzdržljivost. Legenda pravi, da je barka po tem, ko jo je človek izdelal in ji vdihnil dušo obljubila: “Čuvaj me kopna in jaz bom tebe morja”. Držala se je starodavne obljube. Upamo, da bomo tudi mi izpolnili prošnjo barke.

Rezultat nevihte je bil izgubljen rep tune, ki smo ga sušili za trofejo in izgubljen rešilni obroč, ki ga je odplaknil veliki val sredi Tarantskega zaliva, nekje okoli druge ure zjutraj.

23.4.2001 Ponedeljek

V brezvetrju, z izjemo opoldanske nevihte in dve uri trajajočega svežega zahodnega vetra, smo na motor pluli ob Kalabrijski obali. Okoli štirih popoldne je bilo za nami  že tristo milj poti. Tisoč nas čaka. Čas smo si krajšali z igranjem šaha in kart. Malo smo tudi pospravili kalvarijo prehjšnje noči. In si privoščili obilno kosilo. V večernem soncu smo zagledali Etno, katere zgornja tretjina je bila pobeljena s snegom. Ni čudno, da nas je zeblo. Ali se bo ozračje v naslednjih dneh sploh kaj segrelo? Odšli smo na topli jug, gledamo pa sneg. Čudno, a ne?

Med plovbo smo opazovali Kalabrijsko obalo in se čudili, da na njej v dolžini več kot sto milj ne moremo najti niti enega pomola. Morje, ki je še danes polno rib, očitno ni bilo dovolj velik motiv za postavljanje ribiških vasi. Morda je to lenoba? Bomo že še izvedeli.

24.4.2001 Torek

Ob dveh zjutraj sem zbudil Dejana, ker je nastopila njegova straža. Odšel sem spat in ga prosil, da me pokliče eno uro pred pristankom v Reggio Calabri-i. Nisem hotel zamuditi nočnega prizora Messinsega kanala. Zdelo se mi je, da sem komaj zaspal, ko me je nekdo prijel za rame.

"Kaj je?", sem vprašal nejevoljno.

"Pridi ven, smo že v kanalu", je odgovoril Dejan.

Takoj sem bil buden. Zunaj nas je čakal prelep prizor. Sicilija levo, Kalabrija desno. Gorata pokrajina, ki se dviga naravnost iz morja. Luči mest in vasi osvetljujejo morsko gladino, ki je mirna kot olje. Edino kar moti je zadušljiv smrad velikega mesta, ki se je ob brezvetrju spustil nad morje. Ob pol petih zjutraj sva pristala v Reggio Calabrii. Iz kajute se je takoj prikazala Brankova zaspana glava. Na pomolu smo pokadili obvezen cigaret za dobrodošlico in se odpravili na zasluženo spanje.

Po treh urah počitka smo se Dejan, Janez in jaz odpravili iskati srečo na luško kapetanijo. “Pridite po deveti uri!”, se je glasil odgovor mladeničev zaposlenih v kapetaniji. Po kratkem ogledu enega najbolj umazanih mest na svetu in nakupu osnovnih življenskih potrebščin smo ponovno poiskusili srečo pri luškem kapetanu. V Italiji namreč še vedno nismo prijavljeni, kar smo tudi ostali, saj je kapitan le zamahnil z roko. Za dokument Costituto d’Arrivo še ni slišal. “Na carino pa le pojdite”, je še dodal. Seveda. Saj je le na drugem koncu mesta. Glede na našo voljo do še enega sprehoda skozi mesto si lahko mislite kaj smo naredili. Točno! Odpluli smo. Sedaj že vemo zakaj na kalabrijski obali ni pomolov!

Prav na hitro smo se pobrali iz ostudnega mesta in zapluli med antično Scilo in Karibdo, danes imenovano Messinska ožina. Z motorjem in pomočjo jader smo se smo v sončnem vremenu prebijali proti toku, ki je dosegal hitrost štirih vozle. Morje okrog nas se je vrtinčilo kot na kakšnih brzicah.

Vzrok vrtinčenja morja je močan globinski tok, ki teče iz juga proti severu in površinski tok, ki ima nasprotno smer. Vzrok površinskega toka je velika razlika v slanosti Tirenskega in Jonskega morja. Nekaj minut čez poldne smo končno med rtoma Capo di Pelloro na Calbrijski obali in Capo Scalleta na Sicilski obali zapluli v Tirensko morje. Naš cilj so Eolski otoki - glavni izmed otokov imenovan Lipari. Ob nasprotnem vetru 4 Beaufortov in nasprotnem toku kakšnih treh vozlov smo se brezuspešno prebijali proti Liparu. Edina rešitev je bil naš dobri Yanmar.

Pozno popoldne smo v večernem soncu zagledali obrise Eolskih otokov. Sestavlja jih sedem večjih in nekaj manjših vulkanskih otokov, od katerih dva še delujeta. To sta Stromboli in Vulcano. Iz obeh se že iz daljave vidi vukanski dim. Veličastno. Ob devetih zvečer smo končno prispeli pod prelepo osvetljeno Normansko trdnajvo, ki je nekdaj varovala tamkajšnje prebivalce. Popeljali smo se pod njo, naredili nekaj posnekov in pristali z krmnim vezom na obali v severnem - novejšem delu Liparske luke.

Mestece je tipično turistično. Sestavlja ga staro mestno jedro in okolica posejana z novejšimi stavbami namenjenimi predvsem turizmu. Ni primerjave z dosedaj videnimi  južnoitalijanskimi mesti. Privoščili smo si obisk v lokalnih gostilnah, kjer smo bili gosti do zgodnjih jutranjih ur. Ko smo se vračali na Ihto smo našli Netcafe, od koder smo se javili  prijateljem v YC Skipper, ki so redno vpisovali naše dogodivščine na Internet. Nato smo si privoščili prvo spanje “na vezu”, odkar smo pred štirimi dnevi zapustili Dubrovnik.

25.4.2001 Sreda

Zjutraj smo si ogledali mesto in njegove znamenitosti. Fascinirali so nas ostanki različnih civilizacij, ki so zasedale ta otok od 4000 let p.n.š. do danes. Najbolje ohranjena je Normanska palača, ki je zgrajena na temeljih, ki izvirajo iz antične Grčije. Na žalost si nismo mogli ogledati muzeja, ki je izven sezone odprt le v soboto in nedeljo.

Opoldne smo odrinili. Preden smo dokončno zapustili arhipelag Eolskih otokov smo še poslikali naravne znamenitosti. To so stebri, ki stojijo v morju, kot da bi jih tja postavil velikan. Kamnina je vulkanska, kar daje še posebej nenavaden videz. Na žalost je iz posnetkov nastalo bore malo, saj so jih v fotografskem studiu pri razvijanju skoraj popolnoma uničili.

Z ugodnim vetrom smo nadaljevali plovbo proti Palermu. Žal ekološki pogon ni deloval dolgo. Veter je ugasnil, kot bi nekdo upihnil svečo. Ogledujemo si Tirensko morje, za katerega smo ugotovili, da je mrtvo. Ni rib, ni ladij, ni galebov, ni vetra, ni oblakov, skratka tukaj ni ničesar. Za krmo vlečemo Rapalo s podmornico - brezuspešno, zato jo pospravimo. Za kosilo smo si privoščili riž s hamburger slanino. Motor je brezhibno deloval, črnec na krmilu prav tako. Postalo nam je dolgčas, zato nam ni preostalo drugega kot: špricar v roko in tarok na mizo, ter tako do pozne noči.

Zvečer nas je zmotila ogromna količina vlage, ki se je posedala na IHTO in njene člane posadke kot dreben dež, čeprav na nebu ni bilo niti oblačka. Ozračje je bilo tako vlažno, da je od buma kar teklo. To je potem trajalo do konca našega potovanja, vendar na srečo tega takrat še nismo vedeli (obstajala je nevarnost, da se vrnemo na Eolske otoke in tam en teden uživamo). Zaradi tega smo s tarokom nadaljevali v kabini. Naslednje, kar so naša čutila zaznala je bil sladkoben smrad Italijanskega velemesta. Pred premecem so se svetile luči Palerma. Pristali smo v Marini Igia ob treh zjutraj. Števec se je ustavil pri točno petsto miljah in enem kablu. Še osemsto.

26.4.2001 Četrtek

Po nekaj urah spanja smo se odpravili na tuširanje in takoj naleteli na težavo. Kje so tuši? V celi marini smo opazili le nekaj kontejnerjev in hišico z recepcijo - zaprto. Nikjer ničesar podobnega tušem. Na naše začudenje je prišel mimo nek čuvaj marine in vrašali smo ga za tuš. Povedal nam je, da razume le italijansko in po pogovoru z rokami in našim znanjem dvajsetih besed italijanskega jezika, smo razumeli, da se moramo najprej prijaviti na recepciji, nato nam bo odklenil kontejner v katerem sta dva tuša. Glede na stanje kontejnerja bi človek pomislil, da je padel s kašne ladje in ga je tja naplavilo morje, ne pa da je to toaletni prostor v marini.

Z ladijskimi papirji sem se odpravil do recepcije, kjer sem čakal do devete ure, da je prišel receptor. Po ogledu papirjev je rekel, da manjka Costituto d’ Arrivo. Vljudno sem mu odgovoril, da ga nimamo, ker ga nismo dobili. Vidno se je razburil in hotel je poklicati policijo, češ da smo ilegalci. Ni mi preostalo drugega, kot da sem to neprijetno namero fizično preprečil. Kako? Poožil sem roko na telefon. Potem sva se pet minut vsak v svojem jeziku drla drug na drugega. Ko se je utrudil sem mu v polomljeni Italijanščini objasnil, da smo se oglasili na dveh luških kapetanijah, in da nismo imeli sreče dobiti ta papir. Obljubil sem mu, da grem takoj na Kapetanijo v Palermo. Zahteval je, da mu to napišem na račun za Marino, kar sem z veseljem tudi storil. Ob vprašanju ali smo uporabljali vodo ali elektriko sem mu odgovoril da ne, in da smo pripluli šele ob peti uri zjutraj. Saj ne more nihče vedeti, da smo pripluli ob treh, in da smo oprali jadrnico. Presenetil me je z natančno razlago zadnjih nekaj ur naše zgodovine. Pripluli, da smo ob treh, in uporabljali smo vodo. Kako je to izvedel smo ugotovili kasneje, ko smo opazili, da je nekakšen stražarski stolp v sredini marine vedno zaseden s stražarjem. Očitno je bil nočni stražar preveč vesten, kar je za južno Italijo redkost. Račun je znašal 40.000 Lir za privez in 30.000 Lir za vodo, ki pa ni bila pitna, tako da je raje nismo natočili v rezervoarje. Sledilo je tuširanje v zanemarjenem kontejnerju.

Očedeni smo se odpravili na ogled predmestja in centra Palerma. Prednosten je bil seveda obisk Kapetanije. Sprejel nas je mlad luški kapitan z odličnim znanjem angleščine, ki nam je bil pripravljen takoj pomagati. Razložili smo mu, zakaj nimamo dokumentov in, da bi jih radi dobili. Napisal nam je nek papir o vplutju in izplutju iz Palerma ter rekel, da z Slovenci tako in tako ni problemov. Spet smo odšli brez Costituta d’Arrivo. Vendar smo imeli vsaj nek uraden dokument, ki nam bo omogočil mirnejši spanec, ko bodo mimo nas plule policijske barke. Pridobitev smo proslavili s pivom v prvi beznici, na katero smo naleteli na drugi strani ulice.

Palermo se nam je pokazal kot zelo umazano in delno razpadajoče mesto, ki ima precej burno zgodovino in kot ostanek le-te premnoge kulturne spomenike. Nekaj smo si jih ogledali tudi mi. V Normanski katedrali smo srečali skupino turistov iz Slovenije, ki smo se ji za nekaj minut pridružili. Poslušali smo zanimivo predavanje o Normanskem kralju Frideriku, njegovi ženi in kroni, vendar smo zaradi strupenih pogledov gospodične vodičke pobrali šila in kopita ter odšli po svoje.

Prehodili smo skoraj cel Palermo in dodobra smo obrusili podplate, ko se nam je oglasila lakota. Iskali smo spodobno gostilno s siciljanskimi specialitetami, vendar pri tem nismo bili tako uspešni kot pri jadranju. Pristali smo v beznici, kjer so ponujali pizze. Lakota je zmagala nad razumom, zato smo naročili vsak svoj kos. “Never eat pizza in Palermo!” Debel kos kruha s tanko, posušeno plastjo paradižnikove mezge. Vse na pol pogreto v mikrovalovni pečici. Še zanimivost gostilne. Na omari je stala tri litrska steklenica peneče Rebule iz Goriških brd - prazna. Verjetno jo je kak slovenski turist po tem, ko je pojedel pizzo v gostilni, iz obupa kar “eksal”.

Za konec ogleda Palerma smo si prihranili obisk Palermske tržnice Vucirie. Ta se razprostira kar med ulicami. Voda, kri in druge tekočine se prelivajo po tleh. Prodaja se vse od ženskih hlačk preko tehnične robe sumljivega izvora do kuhanih artičok. Ob pogledu na ljudi, ki se tam zadržujejo, je držal vsak od nas roko v žepu in trdno stiskal denarnico. Vseeno so nas okradli. Ne na cesti, temveč v prodajalni kruha. Neprijazni prodajalec nam je zaračunal kruh dvakrat dražje od cene, ki je bila napisana pod polico s kruhom, ki smo ga kupili. Ko smo protestirali nas je gledal v oči in trdil, da je tisto cena nekega drugega kruha. Ker smo bili popolnoma brez in nismo v bližini našli nobene druge pekarne ali prodajalne kruha smo se hočeš-nočeš morali s krajo sprijazniti. Otovorjeni z vrečkami zelenjave, sadja in kruha smo se slabe volje odpravili na nekaj kilometrsko pot do marine. Tik pred marino smo zagledali prelepo pekarno z normalnimi cenami in iz jeze skoraj zajokali.

“Brž na jadrnico in čim dlje od Palerma!”, je šinilo skozi naše možgane. Hitro hojo je spremljalo stokanje dveh članov posadke, ki sta postala bogatejša za novo pridobitev! Žulji zaradi neprimerne obutve. Ni kopno za pomorščake!

Malo po šestih zvečer smo odpluli z jugozahodnim vetrom moči dva do tri Beauforte proti rtu San Vito lo Capo. Malo smo jadrali in kmalu spet padli v bonaco. Na straži sta bila Janez in Borut. Njune skrite želje po vetru je sredi noči uslišal Eol. Ob dveh zjutraj je zapihal ugoden južni veter, ki se je kmalu spremeni v vzhodnega. Idealno.

27.4.2001 Petek

Vzhodni veter, ki se je proti jutru okrepil, je gnal IHTO skozi ozračje nasičeno z vlago, proti skrajni zahodni točki Sicilije. Ob sončnem vzhodu je budni del posadke zagledal mestece Trapani. Z jutranjim soncem obsijane stare hiše se dvigajo iz vode, kot da ne bi bile na kopnem. V ozadju se dviga razgibana gorata pograjina. Dolge jutranje sence padajo čez pročelja starinskih hiš na katerih ni videti nikaršnega sledu moderne civilizacije. Kot preskok za nekaj stoletij nazaj.

Kakšna škoda, da nas čas tako preganja in se ne moremo ustaviti na krajšem ogledu. Nasplošno je za jadralce greh ustaviti jadrnico ob takšnem idealnem vetru, ki nam piha v krmo z močjo štirih Beaufortov.

Naenkrat nas je presenetilo tuljenje sirene. Prihajalo je z barke ki je divjala kolikor je mogla proti nam. Kaj je zdaj to? Policija ali kaj. Janez je pretrgal silk, na katerem je bila Rapala. Kot se je kasneje izkazalo je bila to napaka! Z barke so nam divje mahali. “Pazi mreža!”, sem zaklical. Zadnji trenutek smo se umaknili mreži, ki je plavala na vodi. Takšno postavljanje mreže je novost za nas.V Jadranu jih nihče ne postavlja tako, da so razprostrte vse do površine in praktično nevidne. V Italiji je očitno drugačna praksa. Ribiške barke celo noč in cel dan stražijo mreže in odganjajo plovila. Dober izgovor, da so lahko zdoma. Izlet ob mreži je bil dolg približno poldrugo miljo in se je končal tik ob obali, ko je bilo konec mreže. Pomahali smo ribičem v zahvalo, oni pa so nam prijazno odzravili. Vse se je srečno izteklo.

Kuhar nam je za zajtrk pripravil jajca s slanino. S slastjo smo jih pojedli, nakar smo se lotili ugotavljanja količine goriva v rezervoarju. Ni ga bilo več dosti. Najbrž le še za 20 milj. Čisto natančno nismo mogli določiti, ker je rezervoar zaradi oblike jadrnice prodi dnu vedno ožji. Kaj bomo sedaj? V vodiču smo poiskali pristanišča s črpalkami. Najbližje se nahaja v Marsali. Super! Veter je pihal z nezmanjšano močjo, do Marsale je bilo le dvajset milj. Dvignili smo špinaker in ob občudovanju Egadskih otokov in proslavi dosežene najzahodnejše točke ( 12°22’59 E ) našega potovanja smo skoraj drveli ob zahodni obali Sicilije. Izpluli smo iz Tirenskega morja.

Ko smo dosegli Marsalo, smo se odločili, da bomo jadrali naprej do Selinunta, ne da bi natočili gorivo. Vetra je bilo vendar dovolj. Tudi ura je bila še zgodnja, kar je pomenilo, da naj bi veter še trajal. Do Selinunta, kjer smo imeli predviden postanek za ogled grških templjev in grškega restavriranega antičnega mesta je bilo še dvajset milj in potem še sedemindajset do Sciaccie, kjer nas je čakala črpalka z gorivom. Ob tem vetru naj ne bi imeli problemov. Toda to ni Jadran! Po dobri uri plovbe nam je postalo žal, da se nismo ustavili v Marsali. Veter se je popolnoma polegel in morali smo vklopiti motor. Pol ure kasneje smo v daljavi zagledali grški tempelj. Veličastno. Komaj čakamo, da ga vidimo od blizu.

Selinunte nima pristanišča, zato smo pred mestecem na globini petih metrov, v popolnem brezvetrju zasidrali Ihto. Ker smo se bali kakšnega gusarskega napada (kraje), smo se dogovorili, da bomo s pomožnim čolnom najprej trije odveslali v antični park. Ko se bomo vrnili bosta na vrsti še ostala dva. Komaj smo prišli na kopno smo v daljavi na odprtem morju zagledali meglo. Nismo še uspeli priti do vhoda v park, ko je zavel ledeno mrzel veter in prinesel meglo, tako da se je videlo bore malo. Na hitro smo si ogledali največji tempelj in se odpravili nazaj na Ihto. Ko smo prišli do obale, jadrnice ni bilo videti čeprav je bila zasidrana le sto metrov od obale. Val in veter nam je preprečil, da bi vsi trije naenkrat odveslali. Najprej dva, eden nazaj in potem spet dva. Čisto premočeni in premraženi smo si privoščili kavo in travarico. Na sidru zaradi naraščajočega vetra in valov nismo mogli več ostati. Park se tako in tako zapira ob šestih, kar je pomenilo čez dve uri. Ni nam preostalo drugega, kot,da smo dvignili sidro in jadra  ter v megli odjadrali proti Sciacci.

Privezali smo se v marini v prelepem, ogromnem in urejenem pristanišču ob devetih zvečer. Začudeni smo si ogledovali neverjetno čisto in lepo urejeno ribiško mestece. Pravo nasprotje Palerma in Regio Calabrie. Druga dežela. Privoščili smo si odlično večerjo v restavraciji s pogledom na morje. Vzdušje nam je malo pokvarilo vino, ki smo ga dobili ob hrani. To je bilo najslabše vino kar smo jih kdaj pili. Ni za opisati. Ker smo morali “svinjarijo” poplahniti smo se hitro vrnili na IHTO. Namesto, da bi šli spat, smo “počivali” do štirih zjutraj ob pitju vina in kartanju. To je bila naša druga noč brez plovbe.

28.4.2001 Sobota

Zjutraj smo odpluli iz marine, ne da bi nas kdo terjal za plačilo. Privezali smo se pred črpalko, kjer smo natočili gorivo. Manjši del posadke se je odpravil na ogled mesta, medtem ko smo trije na IHTI spali spanje pravičnega. Malo pred poldnevom smo odpluli. Naš naslednji cilj je bil mesto Siracusa, ki leži na vzhodni obali Sicilije. Kot drugo največje mesto antične Grčije nas je še posobej zanimalo. Komaj smo čakali, da si ga ogledamo. Pluli smo na motor po morju mirnem kot olje, vonj iz kuhinje pa nas je opozarjal, da je kuhar Branko sredi pripravljanja kosila. Kotleti, pečen krompir, mešana solata in rdeče vino. Za posladek je pihnil še veter iz smeri jug. Dvignili smo jadra in izklopili motor. Hitrost jadrnice se je ustalila pri šestih vozlih, medtem ko je GPS kazal le štiri. To je pomenilo, da smo imeli protitok z hitrostjo dveh vozlov. Hitro smo spremenili kurz in po uri jadranja je bilo spet vse normalno. Rešili smo se neugodnega toka. Ob spremenljivem vetru, vklapljanju in izkljapljanju motorja, dviganju in spuščanju jader vsakih 15 minut smo pluli proti rtu Isole delle Correnti. Najjužnejšem rtu Sicilije.

29.4.2001 Nedelja

Narava nedelje ni upoštevala. Veter je začel pihati iz vzhoda. To pomeni vožnjo proti vetru in s tem vsaj 50% daljšo pot. Kmalu smo krajšali jadra. Valovi so tolkli v premec in se razlivali čez palubo. Med prebijanjem skozi razpenjene valove smo dosegli najjužnejšo točko našega potovanja. 3636’24’’ severne geografske širine. Od tu naprej smo imeli še močnejši veter, ki je sedaj dosegal že šest Beaufortov. Na rtu Isole delle Correnti, ko se je naš kurz spremenil proti severovzhodu je tudi veter obrnil. Na severovzhod seveda. Ni počitka. Utrujeni smo se po nekaj urah premetavanja po morju odločili, da bo morala Siracusa na nas še malo počakati.

Odločili smo se pristati v Marzamemi-ju, ribiškem mestecu, dvajset milj južneje od Siracuse in tam počakati na boljše vremenske razmere. V marini smo se privezali točno deset minut pred pričetkom dirke Formule 1. V recepciji, ki je mimogrede povedano manjša lesena koliba, smo si ogledali štart. Nato smo se odpravili na ogled mesta in na kosilo v restavracijo - če bomo našli kakšno odprto.

Mestece je bilo nekoč ribiško, sedaj pa so od tega ostale le stare nizke zapuščene ribiške hiše v centru mesta in razpadajoča, že dolgo zaprta tovarna ribjih konzerv. Nova usmeritev mesta je v seveda turizem. Apartmani v južnem delu mesta rastejo kot gobe po dežju.

Na ulicah nismo srečali niti enega človeka, kaj šele avtomobila. Vse je bilo kot izumrlo. Vseeno smo našli odprto restavracijo, kjer smo si naročili pristno sicilijansko hrano. Eni špagete, drugi riž z raznimi morskimi omakami. Bilo je odlično. Pivo prav tako (vina na Siciliji ne pijemo več). Z kotičkom očesa smo na televiziji spremljali dirko Formule 1. Ko je vodečemu Hakkinenu tik pred ciljem odpovedal dirkalnik in je Schumacherjev Ferrari prepeljal ciljno črto, je mesto hipoma oživelo. Izstopili smo iz gostilne v gužvo, ki je nastala na prej popolnoma praznih ulicah. Ljudje, avtomobili, zastave, pijača - skratka slavje.

Na tržnici smo nakupili nekaj domačih proizvodov (Slaniki, vino, itd...) in se vrnili v marino, kjer smo se (že spet) stuširali. Na pomolu smo srečali Maltežane, ki so pripluli za nami. Kakšne pol ure smo odgovarjali na vrašanja Maltežanov, o naši jadrnici, ki jim je očitno bila všeč. Tudi njihova je bila samogradnja, le da nekaj manjša.

O jugovzhodnem delu Sicilije bi povedal še to, da je predel čisto ravninski. Najvišja “gora” meri celih 34 m nadmorske višine in je prav gotovo trening center tamkajšnjega alpinističnega društva. Ha-Ha.

V recepciji marine smo lokalnemu mojstru po kratkotrajnem mešetarjenju plačali 10.000 Lir brez računa in odpluli. Ponovno smo vozili slalom med ribiškimi mrežami, vendar smo sedaj tega že vajeni. Prijazni ribiči so nam kazali varno pot. Sonce je zašlo, pravo temo pa je preprečeval sij luči v Siracusi. Enostavno navigacijo so nam omogočali svetilniki, ki kažejo vhod v laguno Siracuse. Ožina na prehodu v laguno je ponoči izredno lepa. Na desni strani mestna trdnjava s svetilnikom, na levi svetilnik na čereh, v laguni pred nami dva svetilnika v ravni črti. Vse to obsijano z mestnimi lučmi, katerih svetloba se odbija iz kot olja mirnega morja v laguni.

Začuli smo glasno glasbo, ki je prihajala iz starega dela mesta. Ura je dvajset minut do polnoči. Pa ne, da imajo tu fešto? Med plovbo ob obali smo opazovali mesto, ki je vrvelo od ljudi, gledaliških skupin in koncertnih odrov. Hitro smo se zavezali pred največjim odrom in poskali na obalo. Mudilo se nam je na zabavo. Takoj zatem je vse utihnilo. Zvonik na baročni cerkvi je odbil polnoč. Zabave je bilo konec. Prekleli smo veter in naš ogled Marzamemi-ja.

30.4.2001 Ponedeljek

Vseeno smo vsi razen Dejana, ki se je odpravil spat, odšli na hiter nočni ogled Siracuse. Že na prvi pogled nam je bilo mesto všeč. Najlepši del Siracuse, če izvzamemo ostanke antične Grčije in Rima stoji na otočku. Sestavljajo ga ozke ulice in trgi obkroženi z baročnimi stavbami. Po kratkem obhodu smo se utrujeni odpravili spat.

Zgodaj zjutraj smo vstali, pojedli zajtrk in se odpravili na pravi ogled Siracuse. V centru starega dela mesta smo si ogledali ostanke Apolonovega svetišča in prelepo urejeno tržnico, ki je kar vabila po nakupih rib in zelenjave, vendar smo ta opravek preložili na popoldanski čas. Odšli smo čez kanal, ki ločuje stari in novi del mesta, na ogled najznamenitejših ostankov antične prestolnice Sicilije. Po nekaj kilometrih hoje z zemljevidom v rokah smo se znašli pred vhodom v antični park. Vstop na Rimski del je bil zastonj in ogledali smo si Heronov žrtveni oltar, rimski amfiteater in druge ostanke rimskega imperija. Na vrsti je bil ogled Grškega dela. Tega je bilo treba plačat. Kmalu smo videli zakaj. Ogled antičnega kamnoloma z znamenitim Dionizijevim ušesom dvigne spoštovanje obiskovalca do tega antičnega ljudstva. Tudi Grško gledališče je impozantno, saj sodi med največja kdajkoli zgrajena. Ker nas je čas preganjal smo zapustili antični park in se odpravili dalje. Velika želja in cilj nam je bil obisk muzeja Antike v Siracusi. Hitro smo ga našli, vendar smo bili zelo razočarani. Muzej, ki je drugače odprt vse leto je bil zaradi dezinficiranja prostorov zaprt prav na ta dan! Skoraj bi znoreli od jeze. Pomirilo nas je pivo v bližnji gostilni. Sledil je še ogled katakomb in katedrale, nakup lignjev in zelenjave ter priprave na odhod. Z Brankom sva odšla po nakup življensko potrebnih tekočin, ki sa nam že pošle. Kupila sva en in pol litrske steklenice kalabrijskega rdečega vina za 2800 Lir. Kasneje smo ugotovili, da je izredno pitno.

Ob štirih popoldne smo izpluli. Za nami je bilo že osemstošestdeset milj. Do Galipolija, našega naslednjega pristanišča nas je ločilo dvestoštirideset. Na odprtem morju nas je pričakala stara znanka bonaca. Motor je pel, črnec krmaril, Branko je pripravil polnjene lignje. Grofovska pojedina. Zvečer je ponovno zapela račna na ribiški palici. Skoraj smo že pozabili, da je tudi to možno. Nič čudnega, saj smo bili že kar nekaj časa v Jonskem morju, kjer ribe ne plavajo le v gojiščih! Tuna se ni preveč upirala, toda vaga je vseeno pokazala nekaj čez osem kg. Spet smo imeli koline. Kolinam je sledilo kresovanje, kot se spodobi na predvečer Prvega Maja. Ugasnili smo motor in dvignili jadra, čeprav je bilo vetra le za vzorec. Ob počasnem jadranju in poslušanju Kreslina smo kresovali. Brez ognja se razume. Ceneno vino iz Siracuse se je izkazalo za izredno dobro. Našo glasno glasbo sredi Jonskega morja so verjetno poslušali tudi ameriški prisluškovalci na podmornicah in fregatah, ki so imeli vaje le nekaj milj od nas.

01.05.2001 Torek

Praznik dela. Ob dveh zjutraj je bil zaradi popitega vina problem postaviti straže. V popolnem brezvetrju je motor s pomočjo avtopilota - črnca, vodil barko proti Kalabrijski obali. Straže so bile nenaspane, vendar dovolj prisebne, da so pravočasno opazile vse ladje, ki jih na srečo ni bilo veliko. Naslednji dan je minil v veliki vročini, brezvetrju in kot olje gladkem morju. Posadki sem pripravil tunin brodet s polento. Vina je bilo le še za kuho, zato smo pili pivo. Tako smo ob jedači, pijači, čitanju in igranju kart preživeli Prvi Maj. Začela se je še ena mirna noč na morju. Motor nam je že presedal, pa tudi goriva nismo imeli dovolj, za brezskrbno vožnjo čez Tarantski zaliv. Devetdeset milj do Galipolija. Tam nas čaka gorivo.

02.05.2001 Sreda

Zgodaj zjutraj je na našo srečo potegnil veter. Prvi po štiridesetih urah brnenja motorja. Kakšno olajšanje za naša ušesa. Ugoden severovzhoden vetrič nas je hitro nosil proti našemu cilju. Dve uri čez poldne uri smo že bili privezani na pomolu pred “črpalko” za gorivo.

V Italiji črpalke niso kot na Hrvaškem ali v Sloveniji. To je le nakakšna betonska lopa v kateri je verjetno (nismo imeli sreče preveriti) skrit nek sistem za točenje goriva. Hodili smo po obali in spraševali policiste, ribiče in slučajne mimoidoče kdaj se odpre črpalka. Tega nam nihče ni vedel povedati. Kasneje smo na drugi strani polotoka - Galopoli leži namreč na polotoku, odkrili še eno črpalko. Tudi za njo je veljal isti režim. Zbegani in razočarani nad mestom, ki bi ga zaradi velikega števila psov na ulicah, lahko imenovali tudi mesto potepuških psov, smo si odpočili v majhni gostilnici. Zadnja rešitev za nas je bil mobilni telefon. Poklical sem prijatelja Uroša, ki je že pristal v Galipoliju in ga vprašal kje je natočil gorivo. Spomnil se je, da v eni majhni, umazani “marini” na drugi strani mesta. Odpluli smo v smeri, ki nam jo je dal Uroš. In res. Tam je bil očem dobro skrit avtomat za črpanje goriva. Delavec marine nam je odklenil napravo in natočili smo gorivo. Zahteval je plačilo v gotovini in to v lirah. Poiskusili smo mu plačati v markah, ker  lir nismo imeli več. Vztrajal je na svojem. Lire in samo lire!

Po naših izkušnjah smo vedeli, da v vsem mestu ni odprta niti ena menjalnica, kaj šele banka. Po rešitev smo poslali Boruta, ki je po dolgem iskanju uspel menjati marke v lire in v naše veselje prinesel še nekaj vina, klobas, sira in kruha. Plačali smo nafto in odrinili proti Dubrovniku. Zadnjih dvesto milj, ki nas še čaka, se nam zdi prava malenkost. Na poti smo se ustavili še v prijetnem zalivu pod obzidjem Galipolija. Borut je skočil v mrzlo vodo in se debelo zlagal, da je temperatura čisto v redu. Seveda mu nihče ni verjel, kaj šele sledil.

Hladna voda je Borutu očitno vlila novih moči, saj se je med nadaljevanjem plovbe z veliko vnemo lotil inventure zadnjih zalog na IHTI. Odprl je vsa skrita mesta in vse predale, kjer bi se lahko nahajalo karkoli pozabljenega ali očem skritega. Popisal je vse zaloge in se, izredno zadovoljen z rezultatom prikazal na palubi. Ugotovil je, da je zalog ravno prav do konca potovanja. Primanjkuje edino vode. V dvanajstih  dneh nismo natočili niti kaplje. Imamo je še približno trideset litrov od tristotih, kolikor jih je bilo v rezervoarjih na začetku. Tudi to nam mora zadostovati.

03.05.2001 Četrtek

Pol ure čez polnoč smo ponovno vpluli v Jadransko morje. Za nami je večji del poti in počutimo se tako rekoč doma. Noč je minila v mirni plovbi. Zjutraj pa nas je presenetila izredno gosta megla. Vidljivost je padla na petdeset metrov, na trenutke tudi manj. Na našo nesrečo smo bili v področju izredno gostega prometa velikih ladij. To področje v bližini Otranta je koridor za velike ladje. Dobri dve ure smo poslušali tuljenje siren za meglo in bežali iz koridorja proti sredini Otrantskih vrat. Tudi mi smo vračali z enako mero, le da naša sirena ni delovala na elektriko ampak na pljuča. Ko smo se oddaljili od obale je tuljenje postalo slabotnejše in vedeli smo, da smo izven nevarnosti.

Vseeno nas je doletela manjša nesreča. Med plovbo smo občutili zamolkel udarec, ki mu je sledila sprememba v delovanju motorja in padec hitrosti Ihte za dva vozla. Le kaj bi to bilo? Poiskusili smo z vožnjo v krmo, ker smo sumili, da smo nekaj ujeli na propeler. Nič ni pomagalo. Če sem hotel odkriti napako sem se moral skopati v ledeno hladnem morju (18 stopinj). Na ladijskem vijaku sem odkril ogromen polivinil, ki ga nisem mogel sneti z rokami. Dejan mi je podal nož, s katerim sem odrezal nesnago. Od tod dalje je šlo kot po maslu. Pričel je pihati jugo, ugasnili smo motor, dvignili glavno jadro, razvili špinaker in brzeli proti Dubrovniku. Tako smo cel dan jadrali proti končni točki našega popotovanja. Za večerjo smo pojedli fižol z zadjim kosom slanine in kot že nakajkrat doslej nam je večerjo spet zmotila tuna. Začeli smo sumiti, da tune vohajo naše večerje. Tokratni primerek je bil manjši od predhodnih. Po posvetu smo jo spustili, ker je naslednji dan, ko bomo že v Dubrovniku nismo imeli namena pripravljati. Noč smo prejadrali v umerjenem Jugu, zjutraj pa je ob sončnem vzhodu veter ponehal.

04.05.2001 Petek

Vklopili smo motor in še pred zajtrkom ulovili še eno tuno. Ta je bila najmanjša do sedaj. Tehtnica je pokazala le dobre 3 kilograme. Izvlekli smo jo iz morja, jo shranili v hladilnik in se odločili, da jo podarimo nekomu v Dubrovniku. Znova je zapihal veter. Objadrali smo Lokrum in pripluli pod veličastno Dubrovniško obzidje. Kot, da smo prišli domov. Še časten polkrog okoli obzidja, in polotoka Lapad, priprava priveznih vrvi ter dokumentov in potovanja bo konec. Med plovbo pod obzidjem smo opazili starejšega ribiča, ki je na svojem majhnem čolnu lovil ribe. Soglasno smo se odločili, da mu podarimo tuno. V zahvalo nam je dal živo hobotnico, ki jo je Branko takoj vrgel v lonec. To bo solata!

Točno opoldne smo se privezali v Gružu. Konec! Trinajst dni in osemnajst ur je trajalo. Od tega smo 248 ur prebili na plovbi, 82 ur pa na kopnem. Naporno in lepo.

Po opravljenih carinskih formalnostih smo si privoščili osvežilno pijačo v bližnji gostilni. Pogovor je stekel o naslednjem potovanju.

     Sašo Meden